UPRS sodba I U 112/2016

Jedro

Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.

Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana za obdobje od 1. 3. 2012 do 31. 3. 2012 tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v znesku 165.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.364,10 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka). Z izpodbijano odločbo tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ki jo je uveljavljal najprej na podlagi računa št. 1 z dne 30. 3. 2012, ki ga je izdala družba A. d.o.o., oz. na podlagi računa št. 06-00/012, ki ga je 30. 3. 2012 izdala družba B. d.o.o. Sprva je tožnik evidentiral račun št. 1 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja A. d.o.o., na poziv davčnega organa pa je v postopku predložil račun št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja družbe B. d.o.o., z opisom dela: „Posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi“, brez konkretnih navedb o pogodbi. Iz tožnikovih navedb tudi sicer izhaja, da do realizacije pogodbe, ki jo je tožnik kot naročnik 30. 1. 2012 sklenil z družbo B. d.o.o. kot izvajalcem za posredovanje pri nakupu zemljišča, parc. št. 743/1 k.o. ..., ni prišlo. Storitev po navedeni pogodbi ni bila opravljena. Tožnik razen računa, ki ga je izdala družba B. d.o.o. in pogodbe s to družbo z dne 30. 1. 2012, davčnemu organu ni predložil nobenih drugih listin, ki bi dokazovale, da je do realizacije te pogodbe (izvedbe posredovanja pri nakupu predmetnega zemljišča) dejansko prišlo. Davčni organ pa tudi dvomi, da je bil ta račun izdan in podpisan s strani zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o. in da temelji na resničnem poslovnem dogodku (posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi). Ker po računu, ki ga je izdala družba B. d.o.o. tožniku ni bila opravljena dobava oz. storitev in ker ta račun tudi ne vsebuje obveznih sestavin, kot jih določa 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. Pogoji za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, navedeni v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1 v obravnavani zadevi niso bili izkazani.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik je v knjigi prejetih računov najprej evidentiral račun št. 1 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja A. d.o.o., po pozivu davčnega organa pa je predložil račun št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja družbe B. d.o.o., z opisom dela: „posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi“, brez konkretnih navedb o pogodbi. Že iz tožnikovih navedb izhaja, da do realizacije pogodbe, sklenjene 30. 1. 2012 z družbo B. d.o.o. ni prišlo. Tožnik ni predložil tudi nobenih listin, ki bi izkazovale opravljene storitve posredovanja družbe B. d.o.o. pri nakupu predmetnega zemljišča ali morebitne stroške te družbe v zvezi z navedenim posredovanjem. Storitve posredovanja, zaračunane z računom št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja družbe B. d.o.o., tožniku dejansko niso bile opravljene. Navedeni račun nima podlage v dejanski dobavi blaga oz. storitev. Tako ni izpolnjen že prvi izmed štirih taksativno navedenih pogojev za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in sicer dejansko izvedena dobava blaga oz. storitev. Zato tožniku prvostopenjski davčni organ tudi utemeljeno ni priznal pravice do odbitka DDV.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka in da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Vztraja pri vseh pritožbenih ugovorih. Navaja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ki izhajajo iz sodb Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja. Glede obveznih sestavin računa in dobre vere davčnega zavezanca se sklicuje na sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU): C-368/09 v zadevi Pannon Gép Centrum kft, točki 38 in 44, C-324/11 v zadevi Tόth, točki 49 in 32, C-438/09 v zadevi Dankowski, C-80 in C-142/11 v združeni zadevi Mahágeben – Dávid ter C-439/11 in 440/11 Axel Kittel, katerih vsebino navaja. Tožnik razpolaga s popolnim računom, ki vsebuje vse elemente iz 82. člena ZDDV-1 (račun izdajatelja družbe B. d.o.o.). Dvom davčnega organa o tem ali predmetni račun izkazuje resnični poslovni dogodek in ali ga je izdal in podpisal zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. pa temelji na okoliščinah, ki jih je davčni organ ugotovil na strani navedene družbe. Davčni organ tudi ni dokazal, da je podan tožnikov subjektivni element, pri čemer se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 352/2011 in X Ips 432/2011. Davčni organ sploh ni preverjal ali so bile dobave oz. storitve opravljene. Od tožnika ni zahteval dokazil, razen o mestu oglaševanja družbe B. d.o.o., kar pa za to zadevo ni relevantno. Davčni organ se do tožnikovih pojasnil in obširnih navedb glede obravnavanega posla v postopku ni opredelil. Ne drži očitek pritožbenega organa, da naj bi tožnik zemljišče plačal dvakrat, kar jasno izhaja iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo B. d.o.o. in iz tožnikovih pojasnil. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna pravico do vstopnega DDV v višini 165.000,00 SIT, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

7. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je bil z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik najprej uveljavljal na podlagi računa št. 1 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja A. d.o.o. Po pozivu davčnega organa na predložitev tega računa je tožnik davčnemu organu 17. 10. 2012 predložil račun št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja družbe B. d.o.o., z opisom dela: „Posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi“ in navedel, da je šlo za napako. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

8. V danem primeru sta davčna organa po mnenju sodišča pravilno presojala najprej ali je v zadevi podan prvi predhodno naveden pogoj in sicer: ali gre v predmetni zadevi za dejansko opravljeno dobavo blaga oziroma storitev po računu, ki ga je izdala družba B. d.o.o. Iz pravilno ugotovljenega in obširno opisanega dejanskega stanja v obrazložitvah izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi računa, ki ga je 30. 3. 2012 izdala družba B. d.o.o. z opisom dela: „“Posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi“ (brez navedbe podatkov o konkretni pogodbi), količina: „1 kpl“, datum storitve: „30. 3. 2012“, valuta: „po pogodbi“. Tudi po mnenju sodišča pogodbe z nazivom: „pogodba o izvedbi storitev in prodaji“, s katero so bile 30. 1. 2012 dogovorjene storitve posredovanja pri nakupu zemljišča s parc. št. 743/1, k.o. ..., pri čemer ima tožnik interes kupiti to zemljišče le pod pogojem, da ga prodajo vsi lastniki (1. člen pogodbe) ni mogoče brez kakršnih dvomov povezati s citiranim računom, ki ga je izdala družba B. d.o.o. Tožnik pa v postopku razen predmetnega računa in pogodbe ni predložil nobenih drugih listin, ki bi izkazovale, da bi bile storitve po citirani pogodbi (posredovanje pri nakupu predmetnega zemljišča) dejansko opravljene. Tožnik ni predložil nobenih dokazil o stroških, do povračila katerih bi bil upravičen izvajalec v skladu s tretjo alinejo 4. člena predmetne pogodbe. Pogodba je bila sklenjena 30. 1. 2012 z veljavnostjo 12 mesecev (9. člen pogodbe). Tožnik davčnemu organu ni predložil dopolnitve te pogodbe, s katero bi bila podaljšana njena veljavnost. Poleg navedenega iz 2. člena te pogodbe izhajajo plačilni pogoji in sicer, da predmetni račun zapade v plačilo pod pogoji, da ima družba B. d.o.o. kot izvajalec z vsemi lastniki predmetnega zemljišča sklenjene kupoprodajne pogodbe ali drug zavezujoč dokument, ki jih zavezuje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe za predmetno nepremičnino. Teh listin pa tožnik davčnemu organu ni predložil. Iz tožnikovih navedb izhaja, da do realizacije te pogodbe ni prišlo. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja posledično izhaja, da pogoji iz 2. člena te pogodbe za dospelost računa niso bili izpolnjeni in da pogodbeno dogovorjenih storitev posredovanja pri nakupu predmetnega zemljišča družba B. d.o.o. ni izvedla. Tožnik sam je v dopisu davčnemu organi 27. 3. 2013 pojasnil, da družba B. d.o.o. ni izpolnila pogodbenih obveznosti, ter da je tožnikova obveznost po predmetnem računu „ugasnila“. Davčna organa sta po presoji sodišča pravilno ugotovila in tudi obširno pojasnila, da storitve posredovanja, zaračunane s predmetnim računom, niso bile opravljene. Tako račun št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012, ki ga je izdala družbe B. d.o.o., tudi po mnenju sodišča nima podlage v dejanski dobavi oz. dejanski izvedbi zaračunane storitve posredovanja. Tožnik pa tudi ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa predmetnega zemljišča dejansko prišlo. Ker tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV, naveden v točki 7 obrazložitve te sodbe.

9. Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 87/2012). Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.

10. Tudi po mnenju sodišča je predmetni račun bistveno pomanjkljiv, saj ne vsebuje natančnega opisa poslovnega dogodka (sklicuje se zgolj na pogodbo, ne navede pa določno katero pogodbo). Na predmetnem računu je kot „opis dela“ navedeno: “Posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi.“ Kot datum izstavitve računa in datum opravljenih storitev je naveden 30. 2. 2012. Količina je navedena: „1,00 kpl“, valuta: „po pogodbi“. Račun je tožnik potrdil z žigom z navedbo objekt: „nepr.“, vrata storitev: „tranzit“, valuta: „pog.“., datum „30.3.“ ter podpis A.A. Na podlagi tako pomanjkljivo sestavljenega računa pa po mnenju sodišča davčni organ ne more presoditi pravilnosti obračunega DDV. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi ni izpolnjen drugi pogoj (iz 7. točke obrazložitve te sodbe) za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV ter posledično tudi zaradi tega razloga tožniku ne gre pravica do odbitka DDV (82. člen ZDDV-1 v povezavi z drugim odstavkom 138. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1). Citirani račun, ki ga je izdala družba B. d.o.o., nima navedenega natančnega opisa storitve (vrste in obsega storitev) in tako ne vsebuje obveznih sestavin, kot jih določa 82. člen ZDDV-1 ter tudi ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine, kot jo opredeljuje Slovenski računovodski standard (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21.

11. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347 s spremembami, v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) je v skladu s členi 411 in 413 s 1. januarjem 2007 razveljavila in nadomestila zakonodajo Unije, ki je veljala za področje DDV, med drugim Šesto direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem DDV: enotna osnova za odmero (77/388/EGS, v nadaljevanju: Šesta direktiva). Ker je v obravnavani zadevi relevantno vprašanje ali sporni računi s prilogami vsebujejo obvezne podatke na računu, je relevanten zlasti člen 226 Direktive 2006/112, ki določa, da se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221, zahtevajo samo naslednji podatki: 1) datum izdaje računa; 2) zaporedna številka, ki temelji na eni ali več serij, ki izključno identificira račun; 3) identifikacijska številka DDV, pod katero je davčni zavezanec dobavil blago ali opravil storitve; 4) identifikacijska številka prejemnika (pridobitelja ali prejemnika; 5) popolno ime in naslov davčnega zavezanca in pridobitelja ali prejemnika); 6) količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev; 8) davčna osnova za vsako stopnjo ali oprostitev, cena na enoto brez DDV in kakršenkoli popust ali znižanja, če niso vključeni v ceno na enoto; 9) uporabljena stopnja DDV in 10) znesek DDV, ki se plača, razen tam, kjer se uporablja posebna ureditev, za katero ta direktiva tak podatek izključuje. Določba člena 226 Direktive 2006/112 je bila prenesena v 82. člen ZDDV-1. Glede na navedeno morajo biti obvezno na računu navedeni le tisti podatki, kot jih določa člen 226 Direktive 2006/112 oziroma člen 82 ZDDV-1.

12. Na podlagi člena 226 Direktive 2006/112 se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221 zahtevajo samo podatki, kot so tam navedeni, kjer pa je med drugim v točki 6) navedeno: količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg opravljenih storitev. Sporni račun pa glede na vse predhodno navedeno po presoji sodišča ne vsebuje obveznih podatkov, ki jih zahteva navedena določba, saj nima natančne navedbe vrste in obsega opravljenih storitev, saj zgolj na splošno navaja, da gre za „posredovanje pri nakupu nepremičnine po pogodbi“, brez navedb konkretnih podatkov o tej pogodbi. Tudi po mnenju sodišča tožnik v postopku ni izkazal, da gre pri obravnavanem računu prav za pogodbo, ki jo je tožnik 30. 1. 2012 sklenil z družbo B. d.o.o. Obravnavani račun ne vsebuje obveznega elementa računa, ki ga določa 6. točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Po mnenju sodišča gre za obvezno sestavino na računu, ki je potrebna za identifikacijo obsega opravljenih storitev. Zaradi navedene pomanjkljivosti spornega računa je posledično tudi onemogočen nadzor davčnega organa nad pravilnostjo pobiranja davkov. Da je identifikacija obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV (glej sodbe SEU v že navedenih zadevah Dankowski in Pannon Gép Centrum kft). Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV (glej sodbo SEU C-271/12 v zadevi Petroma Transports SA, točka 36). Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi računa, ki je vseboval vse obvezne elemente, kot jih določa 82. člen ZDDV.

13. V primeru obveznih sestavin na računu, ki se nanašajo na identifikacijo obsega storitve, pa po presoji sodišča tudi ne gre za takšno zahtevo, ki bi zaradi številčnosti ali tehničnega značaja praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanje pravice do odbitka (glej sodbo SEU v združeni zadevi C-123/87 in C-330/87, Jeunehomme, točki 17 in 18). Takšno razlago potrjuje tudi vsebina člena 273 Direktive 2006/112, ki določa, da lahko države članice naložijo obveznost, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, vendar se ta možnost ne more uporabljati za nalaganje obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki so dodatne k tistim, ki so že določene v členu 226 navedene direktive (glej sodbo SEU v že navedeni zadevi Pannon Gép Centrum kft, točka 41). Obvezne sestavine računov, kot jih določa člen 226 Direktive 2006/112 pa niso takšne, da bi zaradi njih bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma, da so to „dodatni pogoji“, zaradi katerih bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma nemogoče (kot je to npr. v sodni praksi SEU opredeljeni dodatni pogoji po 178(f) členu te direktive). Zato po presoji sodišča zahteva iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, ki določa, da mora mora biti na računu obvezen podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga ali o obsegu in vrsti opravljenih storitev, ni nedovoljen dodaten pogoj, da bi zaradi tega pogoja bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka (glej sodbo SEU C-392/09 v zadevi Uszodaépítő kft, točka 38).

14. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku, je verodostojna knjigovodska listina in kot tak podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 261/2013, X Ips 87/2012, X Ips 385/2012 in X Ips 1239/2004).

15. Po presoji sodišča tožniku v obravnavani zadevi utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ki jo je uveljavljal na podlagi račun št. 1 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja A. d.o.o. oziroma računa št. 06-00/012 z dne 30. 3. 2012 izdajatelja družbe B. d.o.o. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sta ga davčna organa obširno opisala, tudi po presoji sodišča izhaja, da storitve, zaračunane z računom, ki ga je izdala družba B. d.o.o., tožniku dejansko niso bile opravljene. Tožnik pa nasprotnega ni dokazal, saj v postopku ni predložil nobene listine o tem, da so bile predmetne storitve dejansko izvedene. Poleg tega pa po mnenju sodišča ta račun tudi ne vsebuje vseh obveznih sestavin (6. točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1) in tako tudi zaradi tega ne more biti podlaga za uspešno uveljavljanje pravice odbitka vstopnega DDV. Navedeno izhaja tudi iz 67. člena ZDDV-1. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 v zvezi z dobavo blaga oziroma storitev mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1.

16. Ker po povedanem storitev posredovanja pri nakupu nepremičnine, bi zaračunana s predmetnim računom, ki ga je izdala družba B. d.o.o. dejansko ni bila opravljena, že iz tega razloga tožniku ne gre pravica do odbitka DDV. Sodišče pa se strinja tudi s presojo davčnega organa, da predmetni račun, ki ga je izdala družba B. d.o.o. tudi nima vseh nima obveznih sestavin.

17. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče ni našlo očitanih bistvenih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločba in odločba pritožbenega organa sta v zadostni meri obrazloženi, davčna organa pa sta se tudi opredelila do tožnikovih navedb v postopku.

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

03.04.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1720/2015
• UPRS Sodba I U 316/2016-12
• UPRS sodba I U 1991/2014